Izredni profesor dr. Matevž Tomšič je sociolog, univerzitetni predavatelj in publicist. Doktoriral je leta 2002 na Fakulteti za družbene vede, kjer je do leta 2008 predaval na Oddelku za kulturologijo. V začetku tega leta se je zaposlil na Fakulteti za Uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer trenutno opravlja funkcijo dekana. Znanstveno in raziskovalno se ukvarja s preučevanjem demokratizacije in družbenega razvoja, pri čemer ga zanima tudi problematika kulturne sfere, predvsem vloga intelektualcev in kulturne elite v politiki in javnosti. Sodeloval je pri različnih domačih in mednarodnih znanstvenih projektih, ki so se ukvarjali s problematiko demokratičnega vladanja in medkulturnih odnosov v Evropski uniji. Sam ali v soavtorstvu je napisal več deset znanstvenih in strokovnih prispevkov v domačih in tujih publikacijah, med drugih knjigo The Challenges of Sustained Development. The Role of Socio-Cultural Factors in East-Central Europe (CEU Press, 2005). Poleg tega objavlja publicistične članke, ki obravnavajo stanje slovenske politike, demokracije, civilne družbe itd., v različnih slovenskih medijih.
Tema: Pomen socialnega kapitala na področju znanstveno-raziskovalne dejavnosti
Povzetek
Prispevek obravnava vlogo socialnega kapitala kot dejavnika, ki pomembno prispeva k zagotavljanju uspešnosti znanstveno-raziskovalnega dela. Socialni kapital je tisti fenomen, ki mu v zadnjih letih različne družboslovne discipline namenjajo zelo veliko pozornosti, saj ga je mogoče aplicirati na različna področja družbenega delovanja. Gre za nekakšen 'neotipljiv resurs', ki ga je sicer težko neposredno 'meriti', kljub temu pa ima pomembno vlogo pri iniciranju razvojnih aktivnosti. V splošnem se nanaša, kot ga je svoji klasični opredelitvi zajel Robert Putnam, na karakteristike družbene organizacije, kot so zaupanje, norme in omrežja, ki preko spodbujanja sodelovanja v družbi prispevajo k večji družbeni učinkovitosti. Gre torej za sposobnost družbene (samo)organizacije in sodelovanja, od česar ima koristi širša skupnost, institucija ali družba v celoti. Rečemo lahko, da je socialni kapital vir, brez katerega je težko doseči višjo raven družbene (samo)organizacije, kohezivnosti in razvojne uspešnosti.
Ko govorimo o razvojnih funkcijah socialnega kapitala, je potrebno izpostaviti štiri najpomembnejše (Adam et. al). Socialni kapital v tem kontektu nastopa kot: katalizator širjenja človeškega in intelektualnega kapitala (diseminacija znanja in inovacij); osnova za višje nivoje sinergije in koordinacije (komplementarnost, vgnezdenost, strateško upravljanje); 'mazivo' omrežnih (projektnih) organizacij (koordinacija, empatija); ter pospeševalec intermediarnih institucij (omrežja znotraj civilne sfere). Vse štiri omenjene funkcije socialnega kapitala je vsaj v določenem aspektu mogoče aplicirati na področje znanstveno-raziskovalne dejavnosti. To je dejavnost, ki je po naravi stvari povezana s ustvarjanjem in širjenjem novih znanj, veščin in inovacij. Do novih znanj, predvsem takšnih, ki bodo imela neko širšo družbeno relevanco, pa je mogoče priti le ob sodelovanju znanstvenikov in raziskovalcev različnih disciplinarnih profilov, ki prihajajo iz različnih institucionalnih okolij, zato je potrebna sposobnost sodelovanja in koordinacije tako na medosebnem kot medistitucionalnem nivoju. Avtor v svojem prispevku izpostavlja tiste dejavnike, ki predstavljajo bodisi spodbudo bodisi oviro pri oblikovanju ustrezne zaloge socialnega kapitala na področju znanstveno-raziskovalnega dela.
Ključne besede: socialni kapital, znanost, raziskovanje, sodelovanje
Theme: The relevance of social capital in the field of scientific research
Abstract
Paper deals with the role of social capital as a factor that contributes the better performance in the field of science and research. Social capital is is undoubtedly one of the most noticeable recent ‘newcomers’ to the social scientific vocabulary since it could be applied to a variety of societal areas. It is an ‘intangible’ resource that is hard to be directly ‘measured’ but which, nevertheless, plays an important role by initiation of developmental activities. It refers, as stated in Robert Putnam’s classical definition, to features of social organisation, such as trust, norms, and networks that can improve the efficiency of society by facilitating coordinated actions. It thus refers to the ability of (self) organisation and cooperation that bring benefits to the community, organisation and society as a whole. It can be claimed that social capital is resource without which is had to achieve a higher levels of social cohesion and developmental performance.
Among developmental functions of social capital, one can stress four of them (Adam et al.). Social capital can be seen as: a catalyst of disseminating of human and intellectual capital, the basis for greater levels of synergy and coordination, a ‘lubricant’ of network (project) organisation, and a facilitator of intermediary institution. All of them can be applied to the field of science and research activities. These activities are about creation and dissemination of new knowledge, skills and innovation. Creation of new knowledge, especially the one with wider social relevance, can be achieved only on a basis of collaboration of scientists and researchers from different disciplines and different institutional environments. In this regard, what is needed is ability of coordination and cooperation both on individual and intuitional level. In his paper, author discern the factors either foster or hinder the creation of proper ‘stock’ of social capital in the field of scientific research.
Key words: social capital, science, research, cooperation