Dr. Zdenko Medveš je redni profesor za področje zgodovine pedagogike in šolstva ter teorijo vzgoje. Pred upokojitvijo leta 2009 je bil zaposlen na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pred tem pa na Pedagoškem inštitutu Univerze v Ljubljani, Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje. Bil je tudi državni sekretar na Ministrstvu za šolstvo in šport. V svoji delovni dobi je prevzel številne pomembne funkcije med njimi: predsedstvo strokovnega sveta RS za poklicno in strokovno izobraževanje, predsedstvo državne komisije za poklicno maturo, predsedstvo Zveze društev pedagoških delavcev ter članstvo v uredniškem odboru Sodobne pedagogike.
Sodeloval je pri številnih pomembnih nacionalnih in mednarodnih projektih, ter objavljal znanstvene in strokovne prispevke.
Tema: Od znanja h kompetencam
Povzetek
Sodobni razvoj znanja označujeta dva protislovna procesa. Na eni strani optimistična zavest o neskončnih možnostih znanosti, da odgovori na zadnja vprašanja človekovega bivanja, na drugi strani grozljiva podoba o možnosti, da uporaba znanja vodi k radikalni evoluciji človeškega bistva, človeštva, v kateri na koncu poti ni izključeno niti uničenje.
Samo znanje, kljub svoji veliki spoznavni in funkcionalni vrednosti ne daje človeku nobenega jamstva, saj je posedovanje znanja v neoliberalistični družbeni doseglo stopnjo razvitosti, ki postaja ogrožujoča in sodobni izobraževalni sistemi nimajo pravega korektiva proti temu; višje ko je znanje, več je nevarnosti. Ob svojem rojstvu, je univerza ta korektiv razvila v obliki »studim generale«, ki naj najprej razvije človeško podobo (etično in socialno) intelektualca, ki mu bo ponudila najvišjo stopnjo strokovnega znanja.
Ali funkcijo nekdanjega »studium generale« v sodobni univerzi nadomešča obrat h kompetencam? Lahko. Toda samo pod pogojem, da v načrtovanju in izvedbi študijskega procesa presežemo behavoristični model kompetenc, ki ga izsiljuje neoliberalizem s poudarjanjem funkcionalne dimenzije kompetenc ter s tem samo še globlje prilagaja študenta funkcionalni rabi znanja, ki postavlja kot temeljno merilo in vrednoto študija uspešnost, konkurenčnost in obilje ter spodbuja nenasitnost človekovega razuma in potreb.
Kompetence povezujejo znanje in njegovo rabo z etično in socialno dimenzijo. Kompetence omogočajo, da etika v izobraževanju ne more biti več kak »studium generale«, ki obstaja sam zase kot oblika moraliziranja, ki nujno ostajala brez morale. Etika v izobraževanju ni več privesek kot je nauk pri basni, ni nekaj izven znanja, izven resnice, izven stroke, je moralni kodeks, vendar le če je integriran v stroko, v resnico in v znanje.
Etika ni nikakršna meja razumu, je le prostor, ki lahko regulira njegovo nenasitnost. Vendar naj bo ta regulacija vedno tudi znanosti imanentna, torej naj se dogaja v stroki sami. Čeprav niti uradnim družbenim institucijam in zlasti ne civilni družbi ni mogoče odrekati pravice, da se opredeljuje do rabe znanosti, je filozofija kompetenc neko novo upanje, da bo znanost pri odkrivanju resnic in rabi dosežkov, povezala tri dimenzije spoznavne, funkcionalne ter etične in tako omogočila, da se meje v znanosti ne postavljajo z zunanjo družbeno ali ideološko kontrolo, temveč rastejo hkrati z razvojem znanja in njegovo rabo. Vsakdo ima pravico, da v imenu določenih idej in resnic izpostavlja in celo tvega življenje, toda samo svoje.
Ključne besede: znanost, študij, etika, neoliberalizem, znanje, kompetence,
Theme: From Knowledge to Competencies
Abstract
The modern development of knowledge is marked by two contradictory processes. On the one hand, there is the optimistic perception of the infinite possibilities of science to answer the last remaining questions of human existence and on the other hand, there is the horrible notion of the possibility that the utilisation of knowledge may lead to a radical evolution of the human essence and mankind whose path may even end in destruction.
Knowledge itself, despite its great cognitional and functional value, does not provide man with any guarantees, as the possession of knowledge in a neoliberal society has come to a level of development that is becoming threatening and contemporary educational systems no longer have the right corrective measure against it – the higher the level of knowledge, the greater the danger. Upon its birth, the university developed these corrective measures in the form of studium generale that was to first develop the human image (ethical and social) of the intellectual that will provide him with the highest possible level of professional knowledge.
In modern universities, is the function of the former studium generale being replaced by the turn towards competencies? It could be, but only under the condition that planning and implementation of the study process surpass the behaviouristic model of competencies that is being forced upon us by neoliberalism and its stress on the functional dimension of competencies. This even further conforms the student to the functional utilisation of knowledge that puts success, competitiveness and abundance as the fundamental measure and value of the study process, thus facilitating the insatiableness of the human intellect and needs.
Competencies link knowledge and its utilisation with the ethical and social dimension. Competencies enable that ethics in education can no longer be a self-existent studium generale as a form of moralisation that inevitably remains without morals. Ethics in education is no longer an appendix such as the moral of a fable, it is not something that exists outside knowledge, truth and the profession but a moral code. This is however true only if it is integrated into the profession, truth and knowledge.
Ethics is not a limit to reason, it is only a space that can regulate its insatiable nature. This regulation however has to be inherent to science and happening in the profession itself. Even though official social institutions and especially the civil society cannot be refused the right to decide in favour of utilising science, the philosophy of competencies gives new hope that, in discovering truth and utilising achievements, science will link the three dimensions, the cognitive, functional and ethical, thus enabling the limits in science not being determined by external social or ideological control but to grow together with the development of knowledge and its utilisation. Each individual has the right to expose or even risk his life in the name of individual ideas and truths but only his or her own life.
Keywords: science, study, ethics, neoliberalism, knowledge, competencies.