Visoko šolstvo se sooča s številnimi izzivi, razvojem in spremembami, naše družbe postajajo vse bolj kompleksne in zahtevajo prilagoditev izobraževanja temu razvoju. Kakovostno in vključujoče učno okolje, ki spodbuja razvoj ključnih kompetenc, je nujno za uspešen odziv na te spremembe. Izobraževanje se ne osredotoča samo na prenos znanja, temveč predvsem na razvoj kompetenc, ki so potrebne v sodobni družbi, med njimi kritično mišljenje, reševanje kompleksnih problemov, digitalna pismenost ... Hkrati se pojavljajo in oblikujejo nove tako imenovane spretnosti prihodnosti, ki poudarjajo soočanje z negotovostjo, razvijanje občutka odgovornosti, ustvarjanje smisla, učno pismenost, samoučinkovitost, etične kompetence. Poleg tega nam je vse vse bolj jasno, da se mora naše učenje nadaljevati vse življenje, da ga nismo zaključili v času formalnega izobraževanja.
Ko razmišljamo o prihodnosti in spremembah visokošolskega izobraževanja, ne moremo mimo hitro spreminjajočega se trga dela. Napredek tehnologije, predvsem generativne umetne inteligence, ima potencial, da avtomatizira veliko delovnih mest, kar vpliva na prihodnost zaposlovanja. Nedavne raziskave (npr. Goldman in Sachs 2023) kažejo, da bi lahko umetna inteligenca (UI) nadomestila do četrtino sedanjih delovnih mest, kar že povzroča motnje in spremembe na trgu dela. Kot navaja Lee (2019), je UI človeka že močno presegla pri opravilih, ki jih je mogoče optimizirati glede na podatke, nesposobna pa je naravnega sporazumevanja, posnemanja spretnosti naših prstov in okončin. Vedno boljša je v razmišljanju o kreativnih opravilih in takšnih, ki zahtevajo zapletene strategije. In kaj to pomeni za delno avtomatizacijo ali prevzemanje delovnih mest? Kot kaže, so v nasprotju s prvotnimi pričakovanji bolj na udaru določena umska dela.
Da bi se lahko učinkovito prilagajali spremembam na trgu dela, je nujno vlagati v vseživljenjsko učenje, pri čemer se učenje ne konča s pridobitvijo formalne izobrazbe, temveč moramo neprestano nadgrajevati svoje znanje in razvijati nove spretnosti. Visokošolske ustanove imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju priložnosti za vseživljenjsko učenje in razvoj potrebnih kompetenc za prihodnost dela. Visokošolske ustanove morajo tako sodelovati z gospodarstvom, delodajalci in strokovnjaki na različnih področjih, da bi lahko zagotovile relevantno in prilagojeno izobraževanje. Poleg tega je pomembno spodbujati in podpirati vseživljenjsko učenje v delovnem okolju, priložnosti za dousposabljanje (up-skilling), prekvalifikacijo (re-skilling) ter razvoj zaposlenih, da se bodo lahko prilagajali spremembam na trgu dela in izboljšali svoje kompetence. Prav tako je pomembno, da se spodbuja kultura stalnega učenja in inovacij v organizacijah, k čemur lahko doprinese sodelovanje z visokošolskimi institucijami.
V prihodnosti se bo pomen učenja in nenehnega prilagajanja še povečeval. Družba znanja je ključna za našo prihodnost. Znanje ni nekaj, kar se pridobi in shrani, temveč se ustvarja, nadgrajuje in preoblikuje. V publikaciji Trends shaping education 2022 (OECD 2022) zasledimo razpravo o znanju in moči, ki izpostavlja, da siceršnja vse večja razpoložljivost znanja ne zagotavlja samoumevno tudi dostopa do njega ali spretnosti za njegovo uporabo. V razmislek zastavlja vrsto vprašanj, kot so: Kako lahko podpremo vse posameznike pri dostopu in učinkoviti uporabi znanja?, Katere vrste oziroma načini izobraževanja so potrebni, da študentom, učiteljem in vodjem izobraževanja omogočimo, da to učinkovito počnejo? Je več znanja vedno boljše? Katere (digitalne) veščine in stališča so potrebni za učinkovito ovrednotenje kakovosti in verodostojnosti informacij? Za odkrivanje informacij slabe kakovosti, napačnih in dezinformacij? Kako lahko podpremo učitelje pri validaciji znanja, ki ga uporabljajo v praksi? Ali bodo močne digitalne kompetence zadostovale za zagotavljanje enakopravnega dostopa? Ali bi morale izobraževalne ustanove bolj aktivno delovati za krepitev (digitalnih) družbenih vezi? Če da, kako?
Razvoj in spremembe zahtevajo temeljit in predvsem hiter razmislek in premislek o vlogi in delovanju visokega šolstva, ki mora zagotoviti učna okolja, ki omogočajo študentom pridobivanje relevantnih in aktualnih znanj in spretnosti. Pri tem ne bo dovolj le nekoliko spreminjati obstoječe modele, temveč je treba oblikovati nove, ki bodo učinkovito opredelili aktualne in prihodnje izzive. V prizadevanjih za pomembne in korenite spremembe smo praviloma uspešnejši, če sodelujemo, če imamo jasne nacionalne in institucionalne usmeritve, vzpostavljene ustrezne sistemske pogoje, predvsem pa boljše mehanizme za spremljanje in ocenjevanje kakovosti izobraževanja. Vse to zahteva dolgoročno vizijo in odločno akcijo, saj ima visoko šolstvo eno od ključnih vlog pri oblikovanju prihodnosti naše družbe.
Izkušnja s pandemijo in napredek v razvoju tehnologij in UI je izpostavila nujnost digitalizacije in uvedbo inovativnih pristopov dela na področju izobraževanja, saj je učinkovit digitalno podprt izobraževalni sistem temelj za agilno odzivanje na hitre spremembe v družbi. Razvoj in uvajanje novih učnih okolij, metod in orodij za učenje in poučevanje spodbujajo tudi spreminjajoča se demografija, raznolikost in pričakovanja študentov. Učenje v digitalni družbi je učenje z relevantnimi in avtentičnimi učnimi izkušnjami, personalizirano, vseprisotno (kjerkoli in kadarkoli) in prilagojeno kontekstu, povezano in podprto s podatki/z analitiko, predvsem pa nenehno in takšno, ki spodbuja raziskovanje in uporabnost. Vse to odraža razvoj e-izobraževanja, ki se premika od tradicionalnega spletnega (online) učenja do personaliziranega, fleksibilnega in prilagojenega učenja. Različne raziskave kažejo, da metode učenja, ki aktivno vključujejo študente, povečajo angažiranost študentov in izboljšujejo učne rezultate. Visokošolske ustanove se že vedno bolj usmerjajo v uporabo digitalnih tehnologij ter v razvoj in implementacijo inovativnih učnih orodij in platform, ki omogočajo takšno učenje. Te tehnologije vključujejo npr. inteligentne učne sisteme, ki se prilagajajo učnemu tempu in potrebam posameznega študenta, navidezne in obogatene resničnosti za izkustveno učenje, napredna analitična orodja za spremljanje in optimizacijo učnega procesa, različne socialne platforme in orodja za sodelovalno učenje ...
V visokem šolstvu moramo usmerjeno in načrtovano omogočati in spodbujati razvoj digitalnih kompetenc pri študentih, hkrati morajo učinkovite digitalne kompetence za izboljšanje kakovosti poučevanja razvijati tudi visokošolski učitelji (EUA 2023). Vsak učitelj bi moral obravnavati tehnologijo kot priložnost za učenje svojih študentov in lastno prasko poučevanja. Tehnologije so že omogočile učenje na daljavo, hkrati pa so prispevale k razvoju novih pristopov in metod poučevanja. Študentom omogočajo, da se učijo v svojem tempu, z uporabo različnih orodij in virov, ki so na voljo prek spleta. Tako se lahko študenti osredotočijo na področja, ki jih najbolj zanimajo, ali na tista, kjer potrebujejo dodatno pomoč. Digitalna tehnologija je omogočila večje sodelovanje med študenti in učitelji ter med študenti samimi, kar je pomemben vidik t. i. v študenta osredinjenega poučevanja. Na študente osredinjeno poučevanje ne pomeni samo sprememb na strani učiteljev, ampak tudi na strani študentov. Študenti morajo biti pripravljeni prevzeti večjo odgovornost za svoje učenje in aktivno sodelovati v učnem procesu. To zahteva samostojnost, motivacijo in sposobnost samorefleksije, ki so ključne kompetence za uspeh v današnjem kompleksnem in dinamičnem svetu.
Danes se izobraževanje izvaja na več načinov, v različnih oblikah. Z najnaprednejšimi oblikami e-izobraževanja se izobraževanje transformira v digitalno izobraževanje, za katero so značilni novi konceptualni in izvedbeni modeli izobraževanja (npr. kombinirano, hibridno). Ti ne prinašajo bistvenih sprememb le v procesih učenja in poučevanja, temveč spreminjajo še druge, podporne procese v izobraževalni ustanovi, njene strateške usmeritve in vrednote. V raziskavi Digitaly enhanced teaching and learning (Gaebel idr. 2021 in 2023) avtorji ugotavljajo, da je evropski visokošolski prostor glede na predhodne raziskave veliko bolj jasen o dejanskem namenu in prednostih različnih načinov izvedbe e-izobraževanja, pri čemer npr. 80 odstotkov v raziskavo vključenih visokošolskih zavodov razmišlja o širitvi dostopa digitalno podprtega izobraževanja (e-izobraževanja) kot strateški razvojni prioriteti, najpogosteje kombiniranega izobraževanja, ki praviloma nagovarja populacijo rednih študentov.
Ob tem podatki kažejo, da sta vrednost in ključni pomen institucionalne strategije, ki vključuje digitalno podprto učenje in poučevanje/e-izobraževanje, splošno priznana, da se v splošnem kaže premik v institucionalnih pristopih, ki so na tem področju bolj sistematični in strateški (88 odstotkov vključenih visokošolskih zavodov ima strategijo za digitalno podprto izobraževanje, ki je običajno vključena v širšo strategijo za celotno institucijo). Več kot polovica jih navaja, da imajo namenski proračun za podporo digitalni preobrazbi in vzpostavljene jasne politike in procese za odločanje o novih tehnologijah. Visokošolske institucije so v veliki meri odprte za raziskovanje drugih nastajajočih tehnologij, kot sta umetna inteligenca in strojno učenje, skoraj vsaka druga institucija izpostavlja potrebo po izboljšanju ali razvoju horizontalnih politik o varstvu podatkov, kibernetski varnosti, preprečevanju plagiatorstva, etiki, intelektualni lastnini. Zdi se, da slovenski visokošolski prostor z uvajanjem in uporabo digitalnih tehnologij še nekoliko zaostaja. Prav tako npr. razpis za vpis v visokošolske programe v Sloveniji v študijskem letu 2022/2023 kaže, da ni sistematične vključenosti online, kombiniranega ali hibridnega izobraževanja v študijski proces. Te možnosti so omenjene le pri posameznih članicah oziroma samostojnih visokošolskih zavodih.
Poskrbeti moramo za inovativne načine uvajanja in uporabe UI in GPT-tehnologij v izobraževanje na smiseln, etičen in trajnostni način.
Umetna inteligenca je tu in bo v prihodnje še bolj korenito posegla na področje izobraževanja. Razvoj UI je privedel do številnih raziskovalnih in praktičnih disciplin, kot so strojno učenje, globoko učenje, računalniški vid, obdelava naravnega jezika, robotika in druge, ki pomembno vplivajo na življenje, delo in izobraževanje. Kai-Fu Lee (2019) v svoji knjigi Velesili umetne inteligence navaja, da smo v razvoju UI v zadnjem obdobju naredili dva velika preskoka. Prvi je preskok iz dobe razvoja v dobo uporabe, ko po desetletjih obetavnih raziskav videvamo konkretne uporabe v stvarnem življenju. Drugi je preskok iz dobe strokovnosti v dobo podatkov. Za uspešno delovanje algoritmi UI namreč potrebujejo velikansko količino podatkov, računalniško zmogljivost in delo sposobnih inženirjev za algoritme UI. V dobi uporabe so podatki osnovnega pomena in pri t. i. globokem učenju jih ni nikoli preveč.
Umetna inteligenca je na različne načine že dlje časa prisotna na področju izobraževanja. Pregled številnih zapisov, različnih institucionalnih odzivov in nekaj najnovejših člankov kaže v splošnem predvsem pozitiven odziv uporabnikov in stroke, ki v ChatGPT in drugih orodjih UI prepoznavajo orodja, ki so potencialno transformativna, obstajajo pa tudi nasprotna prepričanja, zaradi česar se pojavljajo pozivi k omejitvam, celo prepovedim. Razprave o priložnostih in izzivih uporabe UI na področju izobraževanja je pospešila objava jezikovnega modela ChatGPT in o implikacijah govorimo in pišemo pogosto. Zdi se, da je ChatGPT orodje generativne UI, ki je pritegnilo pozornost zelo široke javnosti, kar morda ne drži za različna druga orodja in aplikacije, ki jih je dobesedno iz dneva v dan več.
Prevetriti in prilagoditi bo treba učne načrte, učni proces, načine preverjanja in ocenjevanja znanja.
S tem, ko je pritegnilo pozornost široke javnosti, se širi njegova uporaba, kar je eden od izzivov na področju izobraževanja nasploh. Odpirajo se vprašanja, koliko nam ta in druga orodja UI v izobraževanju lahko izboljšajo kakovost učenja, poučevanja, raziskovanja in sodelovanja, kje so glavne pasti in potencialne možnosti zlorab tako na ravni študentov kot učiteljev in institucij. Zmotno je prepričanje, da je vprašanja prisotnosti UI mogoče bolj ali manj rešiti s tem, da kot institucije naredimo vse, da bi preprečili plagiarizem študentov, kar se zdi, da je (pre)pogosto ključni poudarek razprav. Dejstvo je namreč, da pojav UI in prednosti, ki jih ta za izboljšanje kakovosti izobraževanja nasploh prinaša, pred ogledalo postavljajo načine, kako poučujemo, kaj poučujemo in zakaj.
Prevetriti in prilagoditi bo treba učne načrte, učni proces, načine preverjanja in ocenjevanja znanja. Poskrbeti moramo za inovativne načine uvajanja in uporabe UI in GPT-tehnologij v izobraževanje na smiseln, etičen in trajnostni način. Umetna inteligenca ne more biti samo stvar posameznih študijskih področij, oddelkov in/ali navdušenih posameznikov, pač pa jo moramo za kakovostno uporabo poznati in vsaj v osnovi razumeti vsi. Ne samo za izobraževanje, ampak za življenje nasploh je potreben razvoj novih kompetenc, ki so povezane z UI in GPT-tehnologijami, hkrati z razvojem kritičnega mišljenja za razumevanje prednosti in slabosti. Tako pri učiteljih kot pri študentih. Potrebno je, da se študenti naučijo uporabljati in upravljati različna orodja UI, kar jih med drugim pripravlja na sodobna delovna okolja, kjer so tehnološke spretnosti vse bolj cenjene.
Z učinkovito uporabo UI lahko visokošolsko izobraževanje postane bolj prilagodljivo, personalizirano, kakovostno in učinkovito. Vendar je pomembno, da se zavedamo etičnih vprašanj in izzivov, ki jih prinaša uporaba UI, kot so vprašanja zasebnosti in varnosti podatkov, pravičnosti in pristranskosti v algoritmih, zlorabe tehnologije (npr. plagiarizem, akademska integriteta), odgovornost za dejanja umetne inteligence, vprašanja dostopnosti, avtorskih pravic itd. Številne mednarodne organizacije, kot sta OECD ali Svet Evrope, se že ukvarjajo z vzpostavljanjem ustreznih političnih okvirov za področje UI, odpirajo se razprave in načrtujejo različni ukrepi na ravni posameznih držav.
Vključevanje UI v izobraževanje prinaša številne prednosti, kljub temu se je treba zavedati, da UI ni rešitev za mnogotere izzive izobraževanja. Prav lahko se nam namreč zgodi, da bomo namesto več in bolje znali v prihodnje manj in slabše. Pravilna uporaba in integracija UI zahtevata premišljen pristop, ki vključuje aktivno vključenost vseh, kritično razmišljanje, razprave in poglobljeno refleksijo. Namesto prepovedi in omejevanja uporabe UI v izobraževanju je treba vzpostaviti podporo pri učinkoviti, etični in transparentni uporabi UI. Ključno pa je ustvariti ravnotežje med uporabo UI in ohranjanjem človeškega elementa v izobraževanju, saj se le tako lahko zagotovi kakovostno in celovito izobraževanje za prihodnost.
Na DOBA Fakulteti bo 15. junija 2023 potekal online posvet z naslovom Umetna inteligenca v visokošolskem izobraževanju: Bomo izkoristili moč tehnologije za izboljšanje učenja in poučevanja?, ki je namenjen strokovnjakom, akademikom, učiteljem in drugim deležnikom na področju visokošolskega izobraževanja. Na plenarnih predavanjih bodo predstavljeni pomen in vpliv umetne inteligence na življenje, delo in učenje ter prednosti in izzive uporabe umetne inteligence v izobraževanju. Vsi udeleženci bodo povabljeni tudi k aktivnemu sodelovanju in sooblikovanju izhodišč in predlogov za učinkovito uporabo umetne inteligence in razvoj izobraževanja v skladu s tehnološkim napredkom.
Brejc, M. (2023, 3. junij). Izzivi umetne inteligence: Uspešen odziv na UI je kakovostno izobraževanje. Večer. https://vecer.com/v-soboto/izzivi-umetne-inteligence-uspesen-odziv-na-ui-je-kakovostno-izobrazevanje-10333999
