Ko danes govorimo o globalnih spremembah, pogosto govorimo o vojnah, umetni inteligenci, energetiki, strateških surovinah in novem razmerju moči med ZDA, Kitajsko in Evropo. Toda ena najpomembnejših sprememb se dogaja zelo blizu našega vsakdanjega življenja. Na cestah.
Avtomobilska industrija je bila desetletja eden najmočnejših simbolov evropske gospodarske moči. Nemški avtomobili so pomenili kakovost, tehnološko dovršenost, zanesljivost in tudi določen življenjski standard. Okoli tega se je zgradil ogromen industrijski ekosistem. Ne samo v Nemčiji, temveč tudi v državah, ki so postale pomemben del evropskih dobavnih verig. Med njimi je tudi Slovenija.
Slovenska podjetja so močno vpeta v avtomobilsko industrijo. Številna niso končni proizvajalci avtomobilov, ampak so dobavitelji delov, rešitev, materialov, tehnologij, elektronskih komponent, orodij in znanja. Prav v tem je bila dolga leta naša prednost. Bili smo blizu nemškemu industrijskemu prostoru, kakovostni, prilagodljivi in dovolj konkurenčni, da smo lahko postali del velikih evropskih proizvodnih verig.
Toda svet se spreminja.
Kitajski avtomobili, predvsem električni, danes niso več nekaj eksotičnega ali oddaljenega. Niso več le poceni alternativa. Postajajo tehnološko napredni, cenovno agresivni, oblikovno konkurenčni in vse bolj prisotni na evropskih trgih. Kitajska podjetja so v zadnjih letih naredila izjemen razvojni preskok. Zgradila so močne baterijske verige, razvila lastne tehnološke platforme, okrepila proizvodne zmogljivosti in začela zelo samozavestno nastopati v Evropi.
To ni več samo vprašanje avtomobilov. To je vprašanje evropske konkurenčnosti.
Če kitajski proizvajalci z nižjimi stroški, močno državno podporo, velikim domačim trgom in hitrim tehnološkim razvojem vse bolj prevzemajo tržne deleže evropskim proizvajalcem, to ne pomeni težav samo za velike avtomobilske znamke. To pomeni težave za celotno dobavno verigo. Tudi za slovenska podjetja, ki so v veliki meri vezana na evropsko in predvsem nemško avtomobilsko industrijo.
Če ima težave nemški avtomobilski proizvajalec, jih prej ali slej začuti tudi slovenski dobavitelj. Če se zmanjšajo naročila, če se proizvodnja seli, če se znižujejo marže, če se spreminjajo tehnološke platforme, se to ne ustavi na nemški meji. To pride tudi v Slovenijo. Saj poznate tisti pregovor, če Nemčija kihne, dobi Slovenija pljučnico.
Zato bi morali ta razvoj jemati zelo resno.
Evropa se je v zadnjih letih prevečkrat ukvarjala predvsem z regulacijo, premalo pa z vprašanjem, kako ostati globalno konkurenčna. Seveda potrebujemo trajnostni razvoj, zeleni prehod in odgovorno industrijsko politiko. Toda če ob tem ustvarimo okolje, v katerem evropska podjetja težje investirajo, težje zaposlujejo, težje razvijajo nove tehnologije in težje tekmujejo s Kitajsko ali ZDA, potem dolgoročno ne bomo zaščitili ne okolja, ne delovnih mest, ne socialne države.
Konkurenčnost ni nasprotje socialne varnosti. Je njen pogoj.
To velja tudi za Slovenijo. Če želimo ohraniti močno industrijo, kakovostna delovna mesta in razvojno sposobna podjetja, potem potrebujemo bolj spodbudno poslovno okolje. Nižji davki, manj administrativnih ovir, bolj fleksibilna delovna zakonodaja, hitrejši postopki, stabilnejše regulativno okolje in boljše razumevanje potreb podjetij niso darilo kapitalu. So pogoj, da podjetja sploh lahko ostanejo konkurenčna.
Včasih se v Sloveniji razprava o davkih in podjetniškem okolju hitro spremeni v ideološko razpravo. Toda globalni trg ni ideološki. Kitajski avtomobili ne bodo čakali, da se Evropa dogovori, ali je konkurenčnost politično všečna beseda. Ameriška tehnološka podjetja ne bodo čakala, da Evropa poenostavi postopke. Globalni kapital, tehnologija in proizvodnja se premikajo tja, kjer so pogoji boljši, hitrejši in bolj predvidljivi. To je nova realnost.
Če smo pred leti govorili o globalizaciji kot o priložnosti, danes vse bolj govorimo o globalizaciji kot o tekmovanju.
Ne tekmujejo več samo podjetja. Tekmujejo celotni sistemi. Davčni sistemi, izobraževalni sistemi, raziskovalni sistemi, energetski sistemi, finančni sistemi in regulativna okolja.
Zato je vprašanje kitajskih avtomobilov veliko širše od avtomobilske industrije. Gre za opozorilo Evropi, da se svet ne bo prilagajal našemu tempu. Gre za opozorilo Sloveniji, da ne moremo biti uspešni samo zato, ker smo bili v preteklosti dobro vključeni v evropske dobavne verige. Te verige se danes spreminjajo.
In v takšnem svetu se moramo vprašati zelo preprosto: ali ustvarjamo okolje, v katerem bodo slovenska podjetja lahko tekmovala, investirala in rasla, ali pa okolje, v katerem bodo vedno težje držala korak z globalno konkurenco?
Odgovor na to vprašanje ne bo pomemben samo za lastnike podjetij. Pomemben bo za zaposlene, za mlade, za razvoj regij, za javne finance in za prihodnost naše socialne države.
Nižji davki in bolj spodbudno podjetniško okolje zato niso vprašanje ideologije. So vprašanje prihodnosti.
.png)