Ko danes govorimo o geopolitiki, pogosto še vedno razmišljamo skozi stare vzorce hladne vojne. Toda sodobni svet ni več razdeljen zgolj po ideologiji. Novi bipolarni svet nastaja okoli tehnologije, umetne inteligence, podatkov, energetike in nadzora nad globalnimi tokovi znanja.
Prav zato je bil nedavni obisk ameriškega predsednika Donalda Trumpa na Kitajskem veliko več kot le diplomatski dogodek. Posebno pozornost ni pritegnilo samo srečanje s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom, temveč predvsem sestava ameriške delegacije. Ob Trumpu so bili predstavniki največjih ameriških tehnoloških in finančnih podjetij. To ni bila več klasična politična delegacija, temveč prikaz nove globalne realnosti, v kateri države in korporacije skupaj oblikujejo geopolitično moč.
Tu se jasno kaže tudi vse večji pomen ekonomske diplomacije. Če je bila nekoč usmerjena predvsem v trgovino in podporo izvozu, danes postaja veliko širša. Države preko ekonomske diplomacije vse bolj podpirajo strateške tehnologije, umetno inteligenco, dostop do ključnih surovin, energetsko varnost in tehnološke investicije.
Umetna inteligenca, polprevodniki, kvantne tehnologije, satelitski sistemi in digitalne platforme postajajo nova strateška infrastruktura. Države, ki bodo nadzorovale te tehnologije, bodo imele ne samo gospodarsko, temveč tudi politično in varnostno moč.
V tem kontekstu odnos med Združenimi državami Amerike in Kitajsko postaja osrednje vprašanje sodobnega sveta. Ne gre več zgolj za trgovinsko rivalstvo, temveč za tekmovanje med dvema tehnološkima ekosistemoma in dvema pogledoma na prihodnost globalnega razvoja.
Posebej zanimivo je, da tehnološka podjetja danes postajajo ključni akterji mednarodnih odnosov. Če so nekoč globalno moč simbolizirali predvsem predsedniki držav in vojske, jo danes vse bolj predstavljajo tudi direktorji tehnoloških podjetij. Ekonomska diplomacija zato ni več samo domena diplomatov, temveč tudi velikih korporacij.
Evropa se v tem novem svetu pogosto znajde v zahtevnem položaju. Po eni strani ostaja močno povezana z ameriškim varnostnim in tehnološkim prostorom, po drugi strani pa je gospodarsko tesno povezana tudi s Kitajsko. Prav zato postaja vprašanje strateške avtonomije eno ključnih evropskih vprašanj prihodnosti.
Morda največji paradoks sodobnega časa ni v tem, da se svet ponovno deli na bloke. Paradoks je, da se to dogaja ravno v obdobju največje tehnološke povezanosti v zgodovini človeštva.
Svet je danes bolj povezan kot kadarkoli prej. Hkrati pa postaja tudi bolj razdeljen.
In prav v tem protislovju se skriva bistvo novega bipolarnega sveta.
.png)