Mladostništvo je čas sprememb, raziskovanja in razvoja, a je za mnoge najstnike tudi čas velikih preizkušenj. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (2024) ima eden od sedmih mladostnikov, starih med 10 in 19 let, duševno motnjo. Med srednješolci je 36,7 % doživljalo vztrajne občutke žalosti ali brezupa, v Evropi pa ima tretjina mladih, starih od 15 do 19 let, duševne motnje. Te težave predstavljajo 15 % globalnega bremena bolezni v tej starostni skupini, kar je zgovoren opomnik, kako resna je ta problematika. Toda izzivi na področju duševnega zdravja niso razporejeni enakomerno. Raziskave dosledno kažejo, da imajo najstniki iz nižjega socioekonomskega okolja (družin z nižjim dohodkom, nižjo izobrazbo ali manjšo zaposlitveno varnostjo) večje tveganje za pojav težav v duševnem zdravju.
Socioekonomski status se običajno meri z izobrazbo, prihodki in velikostjo družine, vendar pa smo v naši raziskavi poskušali zajeti širšo sliko mladostnikovega vsakdanjega okolja. Poleg klasičnih kazalnikov smo vključili tudi dejavnike, ki bistveno oblikujejo vsakdanje življenje mladostnika, kot so kakovost bivanja, odnosi s starši, doživeta sprejetost med vrstniki, spolna usmerjenost ter ter zelo konkretni vidiki vsakdanjega udobja, kot sta dostop do lastnega računalnika in dovolj osebnega prostora doma. Ti elementi pomembno oblikujejo mladostnikov občutek varnosti, avtonomije in pripadnosti ter nam omogočajo bolj celosten vpogled v njegove izkušnje in potencialne vire stresa ali podpore.
ERASMUS+ projekt BE-WELL, ki je bil namenjen krepitvi duševnega zdravja in dobrega počutja dijakov z uporabo pozitivnopsiholoških intervencij, je potekal v treh partnerskih državah: v Španiji, na Hrvaškem in v Sloveniji. V nadaljevanju predstavljamo del podatkov, zbranih v Sloveniji. Raziskava med slovenskimi dijaki na izbrani srednji šoli je bila izvedena spomladi 2025. V raziskavi je sodelovalo 276 dijakov vseh štirih letnikov. Dijaki so izpolnili spletne vprašalnike, ki so merili kazalnike prikrajšanosti, dobrega počutja in duševnega zdravja, vključno z anksioznostjo in depresivnostjo. Nato smo uporabili statistično metodo, imenovano klastrska analiza, da bi združili dijake s podobnimi življenjskimi okoliščinami in izzivi, temelječimi na razširjenem naboru kazalnikov socialne prikrajšanosti.
Iz analize so se izoblikovale tri jasno ločene skupine. Prva skupina, ki predstavlja približno 38 % vzorca, vključuje privilegirane dijake. Ti so praviloma poročali o podpornih družinskih odnosih, dobri kakovosti bivanja in majhnem številu finančnih skrbi. Druga skupina, ki obsega okoli 28 % vzorca, predstavlja visoko rizične dijake. Ti so se soočali z najresnejšimi izzivi: finančnimi obremenitvami, nižjo kakovostjo bivanja, nižjo izobrazbo staršev, omejenim osebnim prostorom in dostopom do tehnologije ter večjim deležem dijakov z netradicionalno spolno usmerjenostjo. Tretja skupina, približno 34 % vzorca, vključuje zmerno prikrajšane dijake, ki so se soočali z nekaterimi finančnimi težavami in težavami v medsebojnih odnosih, vendar v manjši meri kot tisti v visoko rizični skupini.
Rezultati so bili jasni. Dijaki v prikrajšanih skupinah so poročali o nižjih ravneh dobrega počutja ter višjih ravneh anksioznosti in depresivnosti v primerjavi s svojimi vrstniki. Rezultati so pokazali, da prikrajšanih dijakov ne gre obravnavati kot eno homogeno skupino. Visoko rizični dijaki, ki so se soočali z najtežjimi in pogostejšimi izzivi, so izkazovali največjo potrebo po psihološki podpori.
Šole in oblikovalci politik obravnavajo prikrajšane dijake prevečkrat kot enotno, homogeno skupino, pri čemer se opirajo zgolj na tradicionalne kazalnike, kot sta dohodek ali izobrazba staršev. Naša raziskava kaže, da so izzivi, s katerimi se soočajo ti dijaki, bolj raznoliki in večplastni ter da je treba upoštevati širši nabor kazalnikov. To pomeni tudi, da univerzalne rešitve verjetno ne bodo delovale. Namesto tega morajo biti intervencije skrbno prilagojene specifičnim potrebam vsake skupine. Za dijake z najvišjimi tveganji so lahko najučinkovitejši programi, ki krepijo samospoštovanje, samosprejemanje in čustveno odpornost, medtem ko lahko dijakom z zmernimi izzivi največ koristijo treningi čustvene regulacije in obvladovanja stresa.
Naša raziskava je bila omejena na eno srednjo šolo v Sloveniji, zato ugotovitev ni mogoče samodejno posplošiti na vse mladostnike. Kljub temu rezultati poudarjajo potrebo po bolj niansiranem pristopu k duševnemu zdravju mladostnikov. Če želimo izboljšati dobro počutje dijakov, moramo gledati onkraj preprostih oznak, kot je »nizek socioekonomski status«, in prepoznati edinstvene izzive posameznih skupin dijakov. Le tako lahko oblikujemo intervencije, ki resnično delujejo in omogočijo, da ima vsak mladostnik najboljše možnosti za uspeh in razvoj.
