Kaj je mikroučenje?
Mikroučenje opredelimo kot strategijo samostojnega učenja kratkih, jasno opredeljenih vsebin z namenom pridobiti specifično znanje in kompetence glede na postavljeni učni cilj. Bistveni značilnosti mikroučenja sta:
Kratke učne vsebine, prvi korak k mikroučenju
Najbolj očitna značilnost mikroučenja je njegova dolžina, ki praviloma ne presega 10 minut. To pa omejuje tudi obseg učnih vsebin, posredovanih z mikroučenjem. Učenje kratkih učnih vsebin ni novost v pedagoški teoriji in praksi. Prednosti učenja z manjšimi vsebinskimi sklopi so v pedagoški teoriji znane že dalj časa.
Temelje je postavil psiholog Hermann Ebbingahus konec 19. stoletja. S tako imenovano krivuljo pozabljanja je empirično pokazal, da učeči se v povprečju pozabi okrog 50 % na novo naučenega že po dvajsetih minutah, v mesecu dni pa približno 80 %, ob pogoju, da ni nobenih intervencij, s katerimi bi skušali preprečiti proces pozabljanja in tudi nobenih okoliščin oz. dogodkov, ki bi ta proces pospešili (Shail, 2019). Ebbinghaus je z empiričnimi poskusi tudi pokazal, da lahko proces pozabljanja omilimo ali celo ustavimo tako, da učeči se v kratkih lekcijah oz. kosih v rednih intervalih ponavlja učno snov.
Mikroučenje omogoča bistveno več kot to velja za učenje kratkih učnih vsebin, usmerjeno k pomnjenju. Pomnjenje je le prva stopnja na poti pridobivanja znanja in kompetenc in je na Bloomovi lestvici kognitivnih zmožnosti uvrščeno najnižje. Mikroučenje ob ustreznem pedagoškem načrtovanju (angl. instructional design) in ob smotrni tehnološki podpori nudi širok nabor izvedbenih možnosti za doseganje učnih ciljev višjih kognitivnih ravni*.
Kakšni so potenciali mikroučenja za bolj učinkovito ter bolj uspešno učenje in usposabljanje zaposlenih?
Glede na doseganje učnih ciljev lahko potenciale mikroučenja razdelimo v dve skupini:
Prvič, mikroučenje v povezavi z mobilnim učenjem omogoča, da je doseganje primarnega cilja, ki velja za kratke učne vsebine, to je pomnjenje naučenega, bolj učinkovito in uspešno kot s tradicionalnim pristopom ponavljanja vsebin. Učni proces mikroučenja z uporabo mobilnih naprav poteka bolj prilagojeno in po meri posameznika, saj se le-ta lahko v miru loti ponavljanja in utrjevanja učne snovi kadar koli in kjer koli in kolikokrat želi.
Drugič, orodja in aplikacije, ki so vgrajene, naložene ali dodane v (pametne) mobilne naprave, pa bistveno širijo potenciale mikroučenja prek doseganja primarnega cilja pomnjenja in omogočajo učinkovito in uspešno realizacijo učnih ciljev, ki so na Bloomovi lestvici višje uvrščeni. To so predvsem cilji, ki se povezujejo z uporabo naučenega, evalvacijo različnih možnih rešitev in tudi spodbujanjem ustvarjalnosti na delovnem mestu**.
Bogastvo tehnoloških možnosti, ki je razpoložljivo ali pa dosegljivo na mobilnih napravah, omogoča široko paleto formatov mikroučenja, od tehnološko enostavnih do naprednejših (na primer videoposnetki, interaktivni videoposnetki, animacije, infografika, kvizi, gamifikacije in simulacije, nadgrajena in navidezna resničnost).
Izbira formata mikroučenja je v prvi vrsti odvisna od učnega cilja. Pri zasnovi mikro učne enote in pripravi mikroučnega gradiva pa je treba upoštevati poleg tega temeljnega smernika še značilnosti ciljne skupine ali posameznika, naravo učne vsebine, razpoložljive vire, tehnološke omejitve in podobno.
Prednosti mikroučenja za zaposlene
Fleksibilnost v oblikovanju mikroučenja omogoča, da je uporabno pravzaprav za vse segmente in ravni izobraževanja in usposabljanja, a njegove prednosti so najbolj pisane na kožo osebam, ki se usposabljajo na delovnem mestu oz. se izobražujejo ob delu.
Prednosti mikroučenja za učenje in usposabljanje zaposlenih so naslednje:
Prednosti mikroučenja za organizacijo
Mikroučenje je dobra izbira tudi za organizacijo, ki na ta način usposablja in izobražuje zaposlene, saj ima mikroučenje v primerjavi s tradicionalnimi oblikami (kot na primer delavnice, seminarji, učenje iz tiskanih gradiv) opazne prednosti.
Omejitve mikroučenja
Navedene priložnosti, ki sta jih posameznik ali organizacija deležna z mikroučenjem, se seveda ne realizirajo v polnem obsegu pri vsakem primeru mikroučenja. To je odvisno od formata mikroučenja, njegove umestitve v učni proces, učne vsebine, značilnosti učečega se in organizacije ter drugih dejavnikov.
Mikroučenje je v praksi pogosto deležno napačnega razumevanja in predstav o nezahtevnosti njegove priprave. Mikroučenje se tako pogosto zaznava kot zelo privlačna oblika izobraževanja zaradi nizkih stroškov, ki ji je kos vsakdo, ki zna razdrobiti učno vsebino in te drobce (koščke) spraviti v elektronski format, ki je dostopen z mobilnimi napravami. Za kakovostno zasnovo mikroučne enote in izdelava mikroučnih gradiv pa je potrebno vsaj temeljno poznavanje problematike načrtovanja in razvoja programov e-izobraževanja in osnovno obvladovanje digitalnih orodij za kreiranje digitalnih mikroučnih gradiv.
To potrjujejo tudi izkušnje pilotne vpeljave mikroučenja v podiplomski predmet Trendi inovativnega izobraževanja. Študenti so mikroučenje spoznavali ne le pasivno, kot upraben učni vir, pač pa tudi aktivno na osnovi lastne izkušnje pri izdelavi timske naloge. Končni cilj timske naloge je bil, da študenti samostojno izdelajo multimedijsko odprto učno gradivo na načelih mikroučenja, ki bo pokrivalo učne vsebine študijskega programa Inovativni menedžment v sociali in izobraževanju, pri čemer morajo biti vse značilnosti in koraki izdelave timske naloge strokovno utemeljeni in opisani.
Mikroučenje tudi ni univerzalno uporabna strategija učenja. Vsekakor mikroučenje ni primerno za kompleksne in bolj komplicirane učne vsebine, ki jih ni mogoče kakovostno predstaviti v nekaj minutah. Mikroučenje tudi ni dobra strategija učenja za obravnavo novih, še nepoznanih tematik.
Precejšno previdnost terja uporaba mikroučenja, kadar je del vsebine iztrgan iz celote in obstaja nevarnost, da učeči se ne prepozna medsebojne povezanosti in soodvisnosti posameznih delov učne vsebine. V tem primeru je treba poskrbeti, da bo imel učeči se dostop do drugih, z obravnavano tematiko povezanih učnih vsebin.
Literatura
Bregar, L., Zagmasjter M., Radovan M. (2020). E-izobraževanje za digitalno družbo. Andragoški center Slovenije. https://www.acs.si/digitalna-bralnica/e-izobrazevanje-za-digitalno-druzbo/ [dostop 1. 9. 2021]
Shail M S (August 02, 2019) Using Micro-learning on Mobile Applications to Increase Knowledge Retention and Work Performance: A Review of Literature. Cureus 11(8): e5307. DOI 10.7759/cureus.5307 [dostop 15. 6. 2019]
* Bloomova revidirana taksonomija kognitivnih učnih ciljev zajema šest ravni kognitivnih zmožnosti, razvrščenih od najnižjih do najvišjih: pomniti, razumeti, uporabiti, analizirati, vrednotiti, ustvariti (Anderson in Krathwohl, 2001, v Bregar in drugi, str. 131).
** Na spletnih straneh ponudnikov tehnološko podprtega usposabljanja in strokovnih združenj na primer Learning Guild in CommLab India najdemo uporabne napotke in številne primere dobre prakse mikroučenja.
