V svetu in tudi v Sloveniji lahko spremljamo posamezne kritične zapise o slabostih e-izobraževanja in o nedoseganju ciljev študijskega procesa v obliki e-izobraževanja v visokem šolstvu.
Uporaba tehnologije v izobraževanju je lahko učinkovita le, če jo podpirajo ustrezne strategije učenja in poučevanja. Pomembno je poznavanje, razumevanje in sposobnost smiselne uporabe teorij o učenju. To je ena od ključnih kompetenc za kakovostno načrtovanje in izvajanje e-izobraževanja. Ukvarjanje z vprašanji, kako za doseganje učnih ciljev določiti aktivnosti študentov, načine preverjanja znanja in kako opredeliti pedagoško podporo, je bilo v času covid-19 potisnjeno na stran.
Uspešnost e-izobraževanja je odvisna od tega, koliko in kako pedagoški proces izkorišča tehnološke možnosti
Izvajanje e-izobraževanja na fakultetah v času covid-19 kaže na različne prakse. Najpogosteje so se študentje srečevali s posnetimi predavanji/vnaprej posnetimi vsebinami/, ki so bile študentom na voljo kadarkoli, s predavanji v živo preko Zooma, prisotno je bilo tudi delno zagotavljane spletnih učnih virov. Občasno in v redkih primerih so se srečevali s spodbujanjem spletnega sodelovalnega učenja in z izvajanjem spletnih srečanj v živo.
Na fakultetah so sledili prepričanju, da je e-izobraževanje mogoče izvajati s preprostim prenosom gradiv na splet in z metodami, ki jih poznamo iz tradicionalnega poučevanja. A prehod iz tradicionalnega izobraževanja v e-izobraževanje ima svoje pasti. Nanje so bili v svetu in v Sloveniji premalo pozorni, zato je e-izobraževanje v času covid-19 spremljalo tudi nekaj težav in slabosti:
Na splošno smo lahko spremljali nezadovoljstvo tako študentov kot učiteljev. A napačno je soditi, da je za »slabo izvedbo« e-izobraževanja kriv medij. Vzroke je potrebno iskati v tradicionalnih pedagoških pristopih, saj nepovezanost uporabe tehnologije z učenjem in poučevanjem prinaša težave in ne napredka.
Večina študentov pri e-izobraževanju ni dobila tega, kar je pričakovala. Da gre po njihovem mnenju za podpovprečno izkušnjo in za sistemsko težavo spletnega poučevanja in učenja, je v teh časih najbolj neustrezna predpostavka.
Študenti in e-izobraževanje
Izobraževanje je socialni proces. Če pri izvedbi e-izobraževanja ni dovolj komuniciranja in interakcije, se kmalu lahko zgodi, da študenti razvijejo občutek socialne osamljenosti.
Raziskave med študenti v Aziji in v Severni Ameriki kažejo na negativni vpliv e-učenja na učenje v času covid-19. Na vseh geografskih področjih velja, da je duševno zdravje študentov zelo trpelo. Večina študentov je glede izvajanja e-izobraževanja komentirala, da pogrešajo interakcijo, da se jim zdi težje postavljati vprašanja in še težje sodelovati na spletu. Študentska organizacija Slovenije je aprila 2020 izvedla anketo med študenti o poteku študija na daljavo. Med ugotovitvami je ključno pomanjkanje dvosmerne komunikacije.
Učitelji in e-izobraževanje
Učiteljeva vloga se spreminja, a za to jih je potrebno usposobiti in opremiti z digitalnimi kompetencami in osnovami pedagoških pristopov za e-izobraževanje.
Pritisk zaradi izvajanja e-izobraževanja je tudi pri učiteljih sprožil specifične težave. Visokošolski učitelji so morali spremeniti svoje delovne navade, številni poročajo o povečani delovni obremenitvi. Raziskave v svetu so pokazale na velike stiske učiteljev, tudi zaradi nerealnih smernic, ki so jih dobivali od vodstva. V Sloveniji žal tovrstnih raziskav nimamo, gotovo pa je, da usposobljenost učiteljev ni bila zadostna.
Lahko pa bi našteli vrsto učiteljev v svetu in v Sloveniji, ki so se razveselili premika k e-izobraževanju. Kreirali so prave podporne mreže, izmenjevali svoja odkritja in delili napotke, kako krmariti skozi svet e-poučevanja.
Ali smo se pravočasno pripravili na odpravo slabosti?
Parcialna uporaba tehnologije, nepovezana z učenjem in poučevanjem, prinaša vrsto težav. Uporaba starih konceptov in metod ne more prinesti boljše kakovosti. Starih metod poučevanja ni možno preprosto kopirati brez prilagoditev s strani učiteljev in študentov ter jih učinkovito prenesti na splet. Učitelji so bili prepuščeni samim sebi. V času po prvem valu epidemije smo v Sloveniji imeli dovolj časa za analiziranje slabosti prvega vala in načrtovanje vnaprej. Žal se to ni zgodilo in slabosti so v drugem in tretjem valu ostajale enake.
Pa vendar slabosti ne smejo biti razlog, da na spletno poučevanje in učenje gledamo zaničljivo. Odgovore moramo iskati na področju visokošolske didaktike in sodobnih pedagoških metod in ne na področju tehnologije.
Po drugi, pozitivni strani pa obstaja vrsta uspešnih prilagajanj na spletno poučevanje. Številni učitelji so odkrili nove in ustvarjalne načine dela. Študentom se zdi dostopnost vnaprej posnetih vsebin zelo koristna za ponovni pregled ključnih konceptov, dostopnost do spletnih virov pa je v poučevanje prinesla novo dimenzijo.
Rezultati raziskav, ki bi dokazovali, da je učenje v predavalnicah učinkovitejše od učenja preko spleta, ne obstajajo. Raziskave poudarjajo, da je pomembnejše kot medij vprašanje, kako naj visokošolski učitelji razvijajo aktivnost študentov, njihovo kreativnost in inovativnost.
Zato e-izobraževanja ne ocenjujmo enostransko, to bi namreč popačilo pravo vrednost e-izobraževanja in nadaljnji razvoj digitalizacije v visokem šolstvu.
Članek objavljen 9. 5. 2021 v Financah
