Kako sem spremljala uvajanje izobraževanja na daljavo v času Covida - 19

Pred letom in pol, ko se je pojavila epidemija koronavirusa, nismo niti slutili, da izobraževanj v klasični obliki ne bo več možno izvajati in da bo edina možnost izobraževanje na daljavo, ki je sedaj že postalo splošno razširjeno.

Covid-19 in zaprtje visokega šolstva DOBA Fakulteti ni povzročil velikih pretresov. Model online študija, ki smo ga na DOBI razvili pred 21 leti, je vpeljan. Prilagajanje ni bilo potrebno in vse je teklo kot pred epidemijo. Na Višji strokovni šoli na DOBI in na Jezikovnem centru so bila potrebna delna prilagajanja, a smo s pridom uporabili naše izkušnje modela online študija. Naše najpomembnejše področje na DOBI je visokošolsko izobraževanje. Vanj se vključujejo praviloma zaposleni študenti, zato je bila moja pozornost spremljanja uvajanja izobraževanja na daljavo v času koronavirusa namenjena predvsem temu segmentu. Na ostalih področjih sem uvajanje sicer spremljala, a nekoliko manj intenzivno. Žal se na DOBI zaradi nam nekoliko manj razumljene politike s področjem izobraževanja odraslih ukvarjamo manj kot pred leti, je pa bilo prav izobraževanje odraslih ključno področje DOBINEGA delovanja vse od ustanovitve. Razveselilo me je, da se je v času epidemije nenadoma o izobraževanju na daljavo v visokem šolstvu veliko govorilo in ni bilo več čutiti negativnega prizvoka za ta način učenja in poučevanja.

Spremljanje izvajanja izobraževanja na daljavo na fakultetah je v času koronavirusa pokazalo na različne prakse. Najpogosteje so se študenti srečevali s posnetimi predavanji (vnaprej posnetimi vsebinami), ki so jim bile na voljo kadarkoli, in s predavanji v živo preko Zooma. Prisotno je bilo tudi delno zagotavljane spletnih učnih virov. Občasno in v redkih primerih so bili deležni spodbujanja spletnega sodelovalnega učenja in izvajanja spletnih srečanj v živo. Profesorji so predmete prilagajali študiju na daljavo, kot so najbolje znali in zmogli.Izkazalo se je, da niti študenti niti učitelji niso bili zadovoljni. Spremljala sem dogajanje po svetu. V raziskavah v Aziji in Severni Ameriki je večina študentov glede izvajanja izobraževanja na daljavo komentirala, da pogrešajo interakcijo, da se jim zdi težje postavljati vprašanja in še težje sodelovati na spletu. Študentska organizacija Slovenije je aprila 2020 med študenti izvedla anketo o poteku študija na daljavo. Med ugotovitvami je ključno pomanjkanje dvosmerne komunikacije.

Kot bežni poznavalki izobraževanja na daljavo in podpornici tega sodobnega načina poučevanja me je motila lahkotnost uvajanja in pomanjkanje zavedanja, da je uporaba tehnologije v izobraževanju lahko učinkovita le, če jo podpirajo ustrezne strategije učenja in poučevanja. Ugotovila sem, da je bilo ukvarjanje z vprašanji, kako za doseganje učnih ciljev opredeliti aktivnosti študentov, načine preverjanja znanja in pedagoško podporo, v času koronavirusa žal potisnjeno na stranski tir. Na fakultetah so preprosto sledili prepričanju, da je izobraževanje na daljavo možno izvajati s prenosom gradiv na splet in z metodami, ki jih poznamo iz tradicionalnega poučevanja.  Prednost so dajali izbiri orodij IT podpore, ne pa pedagoškim pristopom, kar me je skrbelo.

In še nekaj me je zmotilo – nepripravljenost za sodelovanje v Sloveniji. Ministrstvu za izobraževanje smo ponudili, da z našimi izkušnjami z online izobraževanjem pomagamo, a posebnega interesa ni bilo. Tudi podjetjem, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, smo ponudili pomoč, saj so se znašli pred novimi izzivi, ko načrtovanih izobraževalnih programov niso mogli izvajati, a odziva ni bilo.

Tako smo ugotavljali, da slabosti v drugem in v tretjem valu nismo odpravili. Še slabše, zaradi različnih pedagoško nedodelanih praks na fakultetah in drugih izobraževalnih ustanovah v Sloveniji lahko spremljamo kritične zapise o slabostih in nedoseganju ciljev študijskega procesa v obliki izobraževanja na daljavo. S takšnimi ocenami in zapisi se ne morem strinjati, saj se širi »slab glas« in izobraževanje na daljavo dobiva negativen prizvok.

Posebej me skrbi lahkotnost uvajanja izobraževanja na daljavo. Žal se ne morem izogniti vtisu, da tudi v visokem šolstvu v Sloveniji prevladuje miselnost, da vsi vse znamo in zmoremo. Izobraževanje na daljavo namreč že dolgo ni več stvar tehnologije in opreme, ampak miselnosti.

Jasna Dominko Baloh, direktorica Dobe