Marko Primc, študent 3. letnika programa Uporabna psihologija na DOBA Fakulteti, je v okviru Erasmus+ praktičnega izobraževanja tri mesece preživel v organizaciji Liberamente v San Giorgio Albanese v južni Italiji. Njegova praksa je potekala v okviru projekta SAI (Sistema di Accoglienza e Integrazione), kjer je sodeloval pri delu s prosilci za azil in osebami pod mednarodno zaščito.
Marko se je na mobilnost odpravil trajnostno – z vlakom, kar je bila zavestna odločitev: »Pri potovanju na jug Italije sem se odločil za zeleno mobilnost, ker se zavedam individualne odgovornosti za zmanjšanje ogljičnega odtisa. Ta način potovanja sem si izbral zaradi odlične Italijanske železniške infrastrukture in njihovih hitrih vlakov. Na žalost železniška povezava iz bližnje Pivke ni bila na voljo. Z vlakom sem tako potoval okoli 16 ur (z enim postankom in 3 urno zamudo) do mesta Sibari, od koder me do Corigliana Calabra zapeljal avtobus. Zadnji del poti me je zapeljal taksi. Podobna je bila tudi povratna pot. Zavedam se, da bi bilo potovanje z letalom krajše in manj utrujajoče, toda zamudil bil prijetne poglede na naravo in klepet s starejšim gospodom iz Nemčije, ki se je po dolgem času odločil obiskati Rim. Strinjam se, da je potovanje pomembnejše od cilja in še bolj tako, če pri tem ne prispevamo k klimatskim spremembam.«
O svojem delu je zapisal: »Otrokom sem pomagal pri učenju italijanskega jezika, jih učil pravilnega vedenja in spoštovanja, pomagal pri domačih nalogah in obenem – vsaj upam – predstavljal zdrav vzor moške vloge v novi kulturi. Enkrat na teden smo jih peljali v dom upokojencev, kjer so bili prisotni v mirnem okolju in so s starejšimi izvrševali kreativne dejavnosti. Prisoten sem bil tudi na psiholoških intervjujih, kjer so odrasli imigranti govorili o svoji preteklosti, izobrazbi, razlogih za prebeg in željah za prihodnost. Mnogim staršem se je tekom teh intervjujev ponudilo pomoč pri vzgoji otrok ali jim pojasnilo vzroke pojavov vedenjskih težav pri otrocih in začrtalo smernice za nadaljnji pristop. Seznanjen sem bil s sistemom urejanja in hrambe podatkov imigrantov, kjer so zapisani trenutno stanje, bodoči načrti in spremembe v pravnem, zdravstvenem in psihološkem stanju. Moje pridobljeno znanje se ne osredotoča le na razvojno psihologijo pri delu z otroci, klinične psihologije pri obravnavi duševnega zdravja odraslih in bolj splošni razvoj kompetenc psihologa – temveč predvsem na delo z ranljivo populacijo in izzivi, s katerimi se imigranti soočajo. Poskušal sem razumeti njihovo perspektivo v presečišču z prizadevanji organizacije in oceniti, katera naša prizadevanja so uspešna in katera ne. Razumel sem, da je pomoč dolgotrajen in negotov proces, kjer je potrebno veliko časa, da se vzpostavi zaupanje potrebno za osebno rast. V mojih treh mesecih sem se zavedal, da ne bom priča velikanskim premikom na bolje ali da bom prisostvoval rešitvi vseh težav. Najbolj neprecenljiva je bila izkušnja, da pri nekaterih težavah ne morem pomagati in da to povzroča frustracije – a vendar sem razumel, da moram biti potrpežljiv in se ne predati jezi ali malodušju. Spoznal sem, da je delo psihologov pogosto spregledano in zaznano kot nepotrebno, četudi pomembno vpliva na reševanje osebnih težav, komunikacijskih preprek in gradnje mostov med ljudmi.«
Svojo izkušnjo je sklenil z razmislekom, ki ga bo spremljal tudi v prihodnje:
»Erasmus program bi priporočal vsakemu študentu. Prisotnost v novem okolju, z drugačno kulturo, jezikom in načinom življenja odpre nova obzorja razmišljanja in delovanja. Spoznanja iz delovnega okolja se tako prenesejo v domače poklicno okolje. Meni je bila ta izkušnja obogatena še s stikom s kulturami migrantov in ostalih študentov, obenem mi je dala potrditev, da imam kompetence in vrednote potrebne za delo z ljudmi. Presenečen sem bil nad spoznanjem, da se lahko s pomočjo drugih in z odprto komunikacijo uspešno soočim s marsikaterim problemom. Čas bo prinesel pozabo, toda ohranil bom spomine na prijateljstva in skupne trenutke povezanosti.
